Ob branju Creda o Francu Špeliču, »Slovencu, ki je Spravo že uresničil« Mislim prof. Alojza Rebule v Credu vedno rad sledim in jih občudujem. V Družini z dne 6. maja 2012 pa sem postal pozoren na zadnji stavek, kjer je napisal, da je »med drugim (Franc Špelič) že uresničil Spravo, o kateri sanjamo: k bivšemu partizanu so hodili k spovedi bivši domobranci«. Stavek je gotovo efektističen novinarski zaključek. Iz njega bi torej ne kazalo delati prevelike eksegeze. Vendar naj bi bilo to svojevrstna krona vsega, kar je Rebula že prej v istem Credu navedel. Tako gledano pa ne morem prostodušno in morda celo navdušeno mimo. Izražanje se mi ne zdi posrečeno. Govor je o bivšem domobrancu in o bivšem partizanu. Kje je pa v stavku duhovnik? Spovedi namreč ni, če ni duhovnika. Če gre vernik k spovedi, se sprava realizira med njim in usmiljenim Bogom, ne med njim in duhovnikom. Bivši domobranci so hodili k spovedi k duhovniku, ki je vedno duhovnik, danes, včeraj, pred tristo leti, vedno isti, torej so hodili k svojemu, ne k nasprotniku, čeprav se je eden od duhovnikov imenoval Franc Špelič. Preveč je znano, da so partizani med revolucijo mučili in ubijali duhovnike (da ne govorimo o preganjanju duhovnikov in Cerkve po vojni), domobranci pa so jih branili. Če bi Špelič bil že med vojno in revolucijo duhovnik, bi ga domobranci z življenjem branili, ne le se pri njem spovedovali.