Afera Vatileaks bo morda prispevala k večji preglednosti delovanja vatikanskih uradov Skrivnosti in zarote se prodajajo kot med. Še toliko bolj, kadar je posredi Vatikan. Nuzzijeva knjiga Sua Santità (Njegova svetost – formalni nagovor za papeža) ni nobena izjema. Italijanski novinar je končno objavil številne dokumente, ki jih je dobil dobesedno s papeževe mize. Afera, ki se je začela v prvih tednih novega leta, je dosegla začasen vrhunec s prijetjem papeževega sobarja in odslovitvijo prvega moža »vatikanske banke« IOR. Prihodnji meseci bodo pokazali, ali bodo sledi zarote privedle do katerega od kardinalov, kot marsikdo odkrito špekulira. Za papeža je uhajanje zaupnih dokumentov iz njegove pisarne hud udarec. Vsakdo, ki je računal s tem, da bo njegovo pismo videl samo naslovnik, bo odslej dvakrat premislil, kako naj piše. To verjetno pomeni, da v bližnji prihodnosti nekatere pomembne informacije ne bodo prišle do papeža. Vsaka organizacija potrebuje zasebnost, da lahko nemoteno deluje. To vidimo že v družini. Če bi zakonca čisto vse zadeve razčiščevala pred sosedi, verjetno ne bi dolgo ostala skupaj. Marsikaj je mogoče razrešiti samo v ozračju zaupnosti. Izkušeni državniki obžalujejo politično kulturo, ki v imenu transparentnosti in demokratičnosti onemogoča srečevanja in pogajanja »za odrom«. Če si na odru, igraš svojo vlogo in si hkrati njen ujetnik. Pogosto se je šele za odrom mogoče odkrito in izčrpno pogovoriti in tudi kaj dogovoriti. Današnja medijska kultura spodbuja voajerizem in ekshibicionizem, ne omogoča pa zaupnosti in izčrpnosti.