»Vsi ljudje iščejo razmah in napredek, vsi težijo za večjim in močnejšim življenjem. To velja tudi za tiste, ki so trpni, zaspani, brezbrižni. Globoka težnja narave, ki sili vsakega človeka k izpopolnjevanju, se ne da udušiti. Jasno pa je kot beli dan, da ni razmaha za človeka brez razmaha duha, to je brez rasti uma in volje. Kadar človek ne zna ali noče živeti iz sebe, zlasti iz rabe lastne svobode pri odločitvah in kadar se zapira pred objektivno resnico, se pogosto zgodi, da pričakuje, da mu večje in močnejše življenje pride od zunaj. Ko duh uplahne, čutnost prevlada in z njo trpnost. Povpraševanje po zunanjem zagonu in izpodbudi nadomesti odločitev in iniciativo. Zunanji udarec naj strese duha, ki se je vdal negibnosti in mu naj da občutek intenzivnega življenja. Hlastanje za emocijami, za izrednimi doživetji ima svoj izvor v trpnosti in uplahu duha.« To je eden od antologijskih odlomkov iz Komarjeve knjige Pot iz mrtvila, katere tretja izdaja izide pri Družini sredi julija. Ni lahko pokazati, v čem je vitalna moč te knjige, ki je prvič izšla leta 1965 v Buenos Airesu. V čem je trajna aktualnost teh esejev, ki so bili napisani in objavljeni v slovenski emigrantski skupnosti 15.000 kilometrov daleč od Slovenije? S čim Komar, ne le univerzitetni profesor filozofije, marveč učitelj in mojster mnogim v Argentini, prav nazadnje tudi častni senator univerze v Ljubljani, nagovarja Slovence danes – tako da je druga izdaja knjige že pred leti pošla?