Prvi izvir krize države je kriza človeka in njegovega odnosa do skupnosti. Izgublja se duhovno, moti ga pa tudi vpliv globalizacije, multikulturalizacije, posvečevanja svetovljanstva. Klasični pojem suverenosti že dolgo ne velja. Ves svet naj bi se menda nekoč poenotil.

Vendar je človek najprej pri sebi, domá. Po naravi se navezuje na naravno okolje, domovino, državo. Ko mu ta čut odmira, se znajde v osebni krizi, z njim pa drsi v krizo družba, ki ji slabi njena združevalna moč.

Za nas pa je čut globinske navezanosti na lastno državo nekaj novega. Svoje države nismo nikoli zahtevali, ker tega nismo mogli, smeli, si upali, nazadnje pa niti ne hoteli, ko so nam vsiljevali misel o brezrazredni družbi po postopnem odmiranju države.

Državo smo dobili v roke kot nedoumljiv dar za našo potrditev in rast. Nismo si je po tisočletju izsanjali. Nenadni zgodovinski preobrat s padcem imperija, za nas v tioistični razli...