Kaj se dogaja z odgovornostjo, zakaj se je spremenila in kam je izginila? V družbi 21. stoletja, ki je naravnana na uspeh, velike dosežke in dobičke, se pogosto srečujemo s pomanjkanjem odgovornosti. Kot bi bilo glavnini ljudi vseeno, kaj se dogaja, kje smo, kaj hočemo in zmoremo, kam gremo, pa tudi kako in kdaj bomo tja prispeli. Primanjkljaj odgovornosti, navzoč na različnih področjih (strokovnem, socialnem, ekonomskem, kulturnem, političnem, okoljskem) in ravneh (individuali, partnerski, družinski, skupinski, organizacijski, šolski, državni in družbeni ravni) botruje številnim (nepotrebnim) zapletom in nesporazumom, napakam, spodrsljajem, oviram in zastojem. Legendarni britanski politik, mislec, diplomat, strateg, taktik, vojaški strokovnjak in menedžer, sir Winston Churchill, ki je odgovornost pojmoval kot čast, privilegij, »sveto« dolžnost in neizogibno obveznost, je imel življenje brez odgovornosti za plehko, prazno, pusto in nezanimivo – neobetavno in neprivlačno. Nevredno velikega človeka. Svoje prepričanje, mnenje in odnos do odgovornosti je jasno ponazoril z besedami: »Cena za veličino je odgovornost ...«. Francoski filozof J. J. Rousseau je odgovornost povezoval z radostjo do življenja, učenja in dela – »Joie de vivre«. Simon Brown, ameriški psiholog in mislec, pa odgovornost razume kot balzam pri premagovanju porazov: »Kadar izgubite oziroma doživite poraz, ne prezrite lekcije. Vselej spoštujte samega sebe in druge ter prevzemite odgovornost za svoja dejanja.«