Več kot 850 milijonov ljudi je danes lačnih. Tudi včeraj so bili in jutri bodo spet. Jaz pa ... Nisem lačen. Morda kdaj za kratek čas, ko je kosilo pozneje, kot bi si želel. In ko je kosilo na mizi? Sem zanj hvaležen?

Pred kratkim sem v nekem študentskem stanovanju videl prizor, ki me je spodbudil, da napišem to modrino. V košu za smeti je bila embalaža študentskega kosila. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi bila embalaža prazna. Pa ni bila. V njej je bilo nedotaknjeno študentsko kosilo. Narezana čebula, pomfrit in čevapčiči. Porcije v študentskih kosilih so kdaj res prevelike. Razumem, da včasih ne moreš pojesti vsega. Ne razumem pa, da ne poješ čisto nič! In to pri kosilu, ki si si ga sam izbral in naročil. Res je, ne smem prehitro obsojati. Morda je kaj prišlo vmes in študent kosila ni mogel pojesti. Toda tudi če bi bilo to res – zakaj ga je vrgel stran? Lahko bi ga shranil za kasneje (vem, pogreta hrana ni enako okusna kot sveže pripravljena, pa vseeno). V hiši je še ne...