In memoriam



Vedo ptice, kam jih nese perut, vedo trave, veje, drevesa – »jaz pa ne vem, čemu«? Tudi v soboto, 9. junija, Minatti ni mogel vedeti, kaj naj pomeni plahutanje smrtne ptice. Zaznaven je bil samo njegov labodji akord: »Zahvaljen Dobri in Nedoumljivi za vzgib pesmi v meni, vseprežarjajoč, radosten, kot molitev« (Zahvaljen). Vse življenje (v vseh petnajstih izborih pesmi) premišljevalec minevanja je zase slutil eno samo gotovost: »komaj komaj slišno / že skozme / zemlja zvoni«. Smrt je vsenavzoč motiv njegove poezije. Podoba je, da ga je navzočnost smrti sredi vsega stvarstva spodbujala k ljubezni do življenja, netila vero in upanje v njegovo neminljivost. Zato poje hvalnico za vse stvarstvo: za veliko bleščeče zimsko sonce, srebrni odblesk reke, meglice, race ob obrežju, drevesa, jutra …

Minatti, po Murnu naš najbolj čisti lirik, vedno bolj prisluškuje sončnemu onkraj ter steguje roke k Ne...