Milka je ostala brez očeta že pri enajstih letih, ko so ga ustrelili kot talca, šest otrok skupaj z mamo pa so poslali v izgnanstvo, v nemško taborišče, kjer se je rodila še sestra.



Po treh letih so se vrnili domov, kjer je bilo vse požgano. Srečni so bili, da so spet doma, čeprav je bilo težko. Milkina mama je bila kljub vsemu optimistična in je vedno znala poskrbeti za družino, kar je po njej podedovala tudi ona. Poročila se je leta 1960. Z možem sta pet let živela pri mami, potem sta se preselila na moževo domačijo v Zibiko, kjer živi še zdaj. Imela sta devet otrok: Slavico, Lojzeta, Marijo, Marjana, Stanka, Stanko, Jožeta, Polono in Jerico. Radi in dobro so se učili, počasi odhajali od doma, Jože pa je prevzel skrb za kmetijo in živi z mamo, ki mu kljub letom (81) pomaga po svojih močeh. Milka je bila vedno povezana z župnijo, tudi kot dolgoletna članica župnijskega sveta, še vedno gre vsak dan k maši, če je vreme l...