Urednik nekega italijanskega katoliškega tednika (ne tržaškega, ki je sicer danes do Slovencev odprt) mi je napovedal nekaj vprašanj za svoj list ob izidu nekaj mojih knjig v italijanščini. Urednika ne poznam ne osebno ne po njegovem pisanju ne po njegovem listu. A izhajajoč iz tržaške mentalitete sem nekako pričakoval takšnale vprašanja (in že v mislih nanje odgovarjal.)

Prvo od pričakovanih vprašanj bi se utegnilo glasiti takole: »Potem ko ste napisali v italijanščini knjigo 'Da Nicea a Trieste', ali boste še naprej pisali slovensko?« »Gre za zbirko priložnostnih stvari za neslovensko občinstvo. Do knjige je prišlo bolj na pobudo prijatelja Jevnikarja kot na mojo. Absolutno bom pisal naprej slovensko.«

»Ampak s tem jezikom ne boste daleč prišli.« »Ni mi do nikamor. Prav mi je, kjer sem.« »Imate Slovenijo še za katoliško državo?« »Vsaj toliko kot Italijo.« »Mi se nismo uprli postopku za beatifikacijo Jakoba Ukmarja, vi pa …« »Ker je šlo za človeka, ki se je udin...