Ob vseh kričečih dogodkih okrog nas mi v zadnjih dneh še najbolj odzvanja slovesnost v Kočevskem rogu. In to kljub temu, da tam ležeče kosti (še vedno nepokopane, čeprav nas je na to opustitev nedavno spet opozorilo evropsko sodišče za človekove pravice) ne vpijejo, ampak nas lahko – če jih seveda ne dojemamo kot kosti, ampak kot telesne ostanke slovenskih mučencev – nagovarjajo le duhovno. Govorniki dražgoškega tipa na primer tam nimajo kaj iskati. Rogu pristaja nebeški mir, zato je treba tudi jasno in kritično besedo uglasiti na spokojnost kraja.

Pravzaprav še besede kmalu postanejo odveč. Zato me je letos toliko bolj navdahnilo petje mešanega pevskega zbora iz San Justa v Buenos Airesu. Predvsem ker so v Rog prišli še z veliko večjim spoštovanjem kot jaz in bodo nedeljski dogodek v srcu hranili kot neizbrisen spomin. To sta v minutni zahvali, ki je na neki način povedala več kot vsi govori, ubesedili dve mladi grli iz njihovih vrst: »Z velikim ponosom in zavedajoč se pri...