Iz globočine kličem k tebi, Gospod, Gospod, sliši moj glas! (Ps 130,1–2)

Na binkoštni dan sem poslušal pridigo, v kateri je duhovnik razložil pomen besedice »Jahve«. Razumel sem, da gre pri izgovarjavi te besede za človekov »vdih in izdih« (glasilke sploh niso potrebne), da človek od prvega do zadnjega diha v svojem življenju izgovarja božje ime. Izgovarjati božje ime pa pomeni: moliti! S tem, ko živim (diham), molim. Kako čudovito! Kako vzvišena je božja modrost! Kako mogočno božji načrt presega vsak človeški um!

Ne čudijo psalmistovi vzdihi in njegovo globoko hrepenenje, ko pravi: »Iz globočine kličem k tebi, Gospod.« Seveda, v najglobljem kotičku mojega bitja je zapisano božje ime in moje srce (moja duša) ostaja nemirno, dokler se ne umiri v Bogu (sv. Avguštin). In ko psalmist dalje opisuje božjo veličino in njegovo brezpogojno ljubezen (Če boš pregrehe v spominu ohranil, Gospod,...