Vračal sem se s hribov, ki so me presenetili z divjim vetrom in oblaki. Ob sestopu sem si zaželel molitve. Ne toliko zaradi prestrašenosti kot zaradi potrebe, da bi nekaj časa v tišini mislil na Boga. Ko sem bil že v avtu na poti nazaj, sem se ustavil ob rečici, ki je tekla po dolini. Kratek sprehod po poti vzdolž vode sem končal na jasi. Z nje sem opazoval skalno gmoto blizu tolmuna, v katerem je zastajala temno zelena voda. S pogledom sem se ustavil na naravni lepoti, a kmalu tudi pristopil in si stvar ogledal od blizu. Z lahkoto sem priskakljal na skalo. Ravno dovolj velika je bila, da sem jo izbral za svoj molitveni kotiček: ob meni voda, nad mano pa strme skalnate stene, ki so se izgubljale na nebu. Pri sebi sem imel Sveto pismo in ga odprl pri preroku Danijelu. Njegova hvalnica je bila preveč veličastna za tiho branje. Bral sem na glas, a sem branje sprva nadgradil s tihim in nato vse glasnejšim petjem. Pel sem tole: »Slavite Gospoda vsi vetrovi, gore in hribi … slavite Gospod...