Draga Kristina!

Minila je birma, a kakšne silne spremembe na tebi ni zaznati. Tudi nisem opazil, da bi se kaj praskala pod lopaticami. In srbež bi bil zanesljivo znamenje, da ti začenjajo rasti angelska krila, a ne?! Je pa res, da sem se zadnjič, ko sem zvečer, v temi, stopil v tvojo sobo, ustrašil, da vidim angela. Pa je bilo le stojalo za note, ki ti v tvoji pubertetniški domišljiji služi za obešalnik. Angela torej nisem videl, sem pa videl vse zvezde, ker sem, prestrašen kot že rečeno, stopil korak nazaj, se zapletel v kabel sušilca za lase, ki je ležal na tleh, stopil na nekaj, za kar upam, da je bila krtača za lase in ne kakšen zablodel jež, ki se je ugnezdil v kosmati preprogi, ki si si jo kljub mojemu negodovanju izbrala, in z glavo udaril v vrata! In se kljub ropotanju in mojemu javkanju nisi zbudila, saj imaš zdrav, trden spanec, kar dokazuješ vsako sobotno dopoldne, ko združiš zajtrk s kosilom!

Pa boš rek...