Polomija mariborske nadškofije – zanjo niso odgovorni ne vsi njeni voditelji, ne duhovniki po župnijah, ne redovniki, ne verniki – postaja sredstvo za sramotenje vse Cerkve na Slovenskem. Prav to razkriva, da tragedije, za katero ni opravičila, mogoče Cerkev niti ni sama povsem kriva, ampak gre za ideološki obračun, mogoče vsaj delno vnaprej načrtovan, gotovo pa uporabljen.

Cerkev na Slovenskem ni tajkun, ker ni privatizirala nekdanjega državnega premoženja in ga prelila v osebno bogastvo, račune na Cipru in še kje, jahte in vile na morju … Gre za tipično gospodarsko polomijo, primer, kako se ne sme delati. Da Cerkev ni tajkun in škofija tudi ne, dokazuje, ker se tajkunom doslej še ni nič zgodilo. Nedavno sojenje nekaterim izmed njih je bilo predvsem gledališče za one, ki hočejo žrtve. Ne tajkunstvu kot družbenemu zlu! Glede na to, kar je tajkun nagrabil, je bil obsojen na drobižek. Zato, da bi Slovenci mislili, kako tožilstvo in sodišče delujeta. Da, če ukradeš žemljo! Las...