Začnimo z vodilom, z gornjima stavkoma, ki na dva načina povesta isto. Vsi čutimo, da to niso besede za vsakdanjo rabo, ampak za takrat, ko je treba povedati nekaj nadvse pomembnega in usodnega. Avtorja sta ju uporabila, ko sta motrila izreden čas, iz katerega bi se bilo treba v tranziciji izviti. Na videz in po strukturi ničesar ne ukazujeta, pa ju vendar začutimo kot neodjenljivo zapoved, če naj bodo stvari take, kakršne morajo biti. Večina ljudi se strinja, da v Sloveniji stvari niso take, kot bi morale biti. Nekateri zato, ker so brez službe ali vsaj s kako boniteto manj; nekateri zato, ker bredejo po sovraštvu spletnih forumov; nekateri zato, ker jim ne gre v račun strankarska kombinatorika; nekateri zato, ker jim otroke gonijo po domnevnih mestnih žicah; nekateri zato, ker »umetniki« rjovejo in kurijo glasbila; nekateri zato, ker škofje ostajajo brez palic; nekateri zato, ker nasilniki narod pitajo z gejevsko zakonodajo; premnogi pa nasploh zato, ker ni več tako luštno, kot je bilo nekoč, ko so bili drugorazredneži še lepo tiho pod egiptovskimi biči. Takšna je naša resničnost. Vendar ali s tem živimo v resnici, smo pri sebi? Letošnje leto nam ponuja poseben preizkus, ki nam bo na to jasno odgovoril.