Vittorio Messori v pogovoru o senčnih straneh Cerkve

Te Cerkev resnično nikoli ni razočarala?

Kako bi me mogla? Toda zagotovo me ni razočarala zato, ker bi bila v človeškem pogledu vedno in povsod brez greha, ampak zaradi svoje narave kot take.

Vprašanje, kot dobro veš, bi lahko preoblikoval, »Cerkev« zamenjal s »kakšno cerkveno osebo«, ki me je razočarala. No, v tem ali drugem primeru me je vedno vodil realizem in tudi jasen pogled, ki sem ju brez lastne zasluge odkril v dolgem poletju, ko sem se hipoma prebudil kot naturaliter catholicus (katoličan po naravi). Vedno mi je bilo jasno, da je izraz Cerkev »dvoumen« in da je (če pri tem uporabimo morda nezadostno, toda jasno izrazoslovje Jacquesa Maritaina) potrebno ločiti Cerkev kot osebo od cerkvenega osebja. Oseba – skrivnost Kristusa samega, katere pridevniško dopolnilo »katoliška« pomeni njegovo telo in nevesto hkrati – je sveta, brez madeža, nezmožna greha. Kar zadeva njeno osebje, pa je...