Človek obrača, Bog obrne. Človek kuje natančne načrte in je navdušen nad seboj, Boga ti načrti nasmejijo.

Katoličani staknemo glave skupaj, razpravljamo, pišemo strategije, slovesno razglasimo sinodalni dokument, Bog sklene, da bo kakšno poglavje o prihodnosti Cerkve na Slovenskem treba še napisati. Te dni ga piše On sam.

Ko je bila leta 1999 na tajništvu sinode v stiškem samostanu izražena misel, da ne more biti prave sinode, če se Cerkev na Slovenskem ne bo soočila z lastno ranljivostjo in grešnostjo, je hierarhični vrh ni preslišal. Slišal je, ker je bila povedana glasno in odločno. Vendar jo je zavrnil, češ, ne bomo imeli sinode zato, da bi svetu kazali, koliko posvečenih oseb je moralno ali opravilno vprašljivih. Sinoda je pod imenom plenarni zbor nato stekla, a dveh zadev se je dotikala v debelih belih rokavicah: stanja klera in denarnih poslov. Mariborska finančna avantura, ki še jemlje sapo ljudem doma in po svetu, se je v ličinko razvila v takratnih sinod...