Od performansov Gabrovih učencev do navideznih in dejanskih cerkvenih tarč V družbi, v kateri ni nobenega miru, ampak se stalno vzdržuje ozračje pred nevihto ali celo katastrofo, ni lepo živeti in slovenska družba je takšna. Pa naj gre za politiko ali Cerkev. Če afere ni, si jo je potrebno izmisliti, samo da se o bistvenih in temeljnih vprašanjih ni potrebno temeljito pogovarjati. Politikom se gleda na ceno toaletnega papirja, medijski šefi pa imajo vsaj enkrat večje plače od njih zato, da po svojih medijih neprestano moralizirajo. Upokojeni partijci se že desetletja kopajo v pokojninah, ki naj bi si jih prislužili z osvobajanjem naroda, ki pa so ga dejansko izkoriščali in to počnejo še danes. Tako od najmlajše novinarske kaste, ki bi Urbanijo in njegove somišljenike pobili in zmetali v jamo, res težko pričakujemo kaj več, kot da trobijo za Stanovnikom in drugimi sivimi strici zguljene ideološke recepte, saj jih tako šolajo v nekdanjem Dolančevem Kumrovcu.