Pogled v slovensko sindikalno preteklost Spoštujem sindikalno gibanje, njegov boj za delavske pravice in njegovo vlogo v družbi, kjer je dobiček gonilo razvoja in hkrati generator bolečih socialnih razlik. Ne morem pa mimo nekaterih dejstev in opažanj, ki postavljajo v zelo problematično luč delovanje tistih slovenskih sindikatov, ki so izšli iz prejšnjega režima (Svobodni sindikati idr.). Začelo se je ob nastajanju Demosove vlade v 90. letih, ko je takratni (Ravnikov) sindikat v hudi gospodarski stiski, ki je zajela državo ob izgubi jugoslovanskega trga, prvič v svojem polstoletnem obstoju napovedal splošno stavko. Nadaljevalo se je npr. v času Janševe vlade v mandatu 20042008, ko so navedeni sindikalni funkcionarji že ob golem namigu o možni enotni stopnji DDV čez noč pripeljali na ulice na desettisoče delavcev, in to kljub tedanji visoki stopnji rasti bruto proizvoda in standarda ter kljub eni najnižjih stopenj brezposelnosti itn. Ob teh priložnostih sem javno spraševal sindikalne funkcionarje, kje je bila ta njihova nenadna stavkovna gorečnost in delavska solidarnost, ko so npr. sredi 80. let ob veliki spontani delavski stavki v Luki Koper kar ob podpori luškega in občinskega sindikata ter koprske politične vrhuške izbrali med stavkajočimi po sistemu talcev sedem nesrečnikov in jih v opomin drugim vrgli na cesto. Pa ko so poslovodne strukture Tomosa, tudi ob podpori sindikalne konference in občinskega centra moči, zlomile odpor stavkajočih orodjarjev.