Duhovna veličina Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega »Liki Dostojevskega so duhovno in telesno tako resnični, da se pogosto, ne da bi hotel, opiram nanje. Dela Dostojevskega so temeljna. Na tisoč načinov se ponavlja notranji boj človeka, ki ga vse življenje zasleduje problem o obstoju Boga« (Franz König). Težko si je razložiti brezbrižnost, če ne kar ignoranco, ob minuli 130. obletnici smrti tega ruskega velikana. V slovenskem prostoru dejansko ni bilo slišati o kakšnem dogodku, ki bi dostojno obeležil okroglo obletnico tega »rudarja duše« (z izjemo mariborske enote uredništva revije Tretji dan, ki je 22. februarja organizirala okroglo mizo z naslovom Dostojevski – velik ali največji). Ali je intelektualni, literarni in kulturni svet zgubil senzus za globino in širino klasične literature? Ali je um, zaprt v lastno imanentno logiko, povsem otopel in zasičen z aktualno bestsellersko plitko literarno ponudbo? Med mladimi je vzroke literarne podhranjenosti verjetno najti v skorajda edinem mašilu prostega časa – računalniku in televiziji, ki sta največja »roparja« časa, odnosov in kakovostnejšega življenja.