Vloga civilne družbe, ki temelji na vrednotah družbenega nauka Cerkve Do izteka pastoralnega leta 2011/2012, ki ga je v Cerkvi na Slovenskem navdihovalo geslo Pravičnost v ljubezni, je formalno sicer še nekaj mesecev, v praksi pa se z junijem zaključi večina dejavnosti, ki so letos potekale v tem okviru. Čas je torej, da se tik pred koncem dogajanja še enkrat ozremo nazaj in se vprašamo: v kolikšni meri se je v zadnjem letu »v katoličanih okrepila moralna zavest odgovornosti za vrednote družbene pravičnosti, da bodo lahko kot Kristusovi pričevalci osebno in skupinsko dejavno sodelovali v prizadevanjih za to pravičnost«? Tako se namreč glasi temeljni cilj pastoralnega leta Pravičnost v ljubezni. Osvetliti želim končni del tega cilja, torej dejavno sodelovanje katoličanov v prizadevanjih za družbeno pravičnost. »Ker gre za politično nalogo, to ne sme biti neposredna naloga Cerkve,« v okrožnici Bog je ljubezen zapiše papež Benedikt XVI. V demokratični družbi odgovornost za to nalogo v prvi vrsti nosijo politične stranke. Vendar ni realno pričakovati, da bodo te sposobne nagovarjati in zajeti dovolj velik delež državljanov. Ko govorimo o prizadevanju vsakega državljana za družbeno pravičnost, je potrebno pojem političnega nekoliko razširiti. Prostor, v katerem teoretično lahko večina državljanov uresničuje svojo odgovornost do družbe, niso stranke, temveč civilna družba. Če nas zanima družbeno delovanje katoličanov, je torej smiselno pogledati tisti del civilne družbe, ki temelji na vrednotah družbenega nauka Cerkve (DNC).