Upor nacionalni, družbeni, kulturni, osebni ali kakršenkoli že je včasih nujen za preživetje, in nedvomno je lahko tudi visoko etično dejanje. Nikoli pa ni izvorno dejanje, ker je v svojem bistvu odziv, reakcija na nekaj, kar je bilo že prej. To reaktivnost ali neizvornost lepo razkriva etimologija besede v raznih jezikih. Nastanek in obstoj upora sta pogojena in omejena s stanjem konflikta kakršnihkoli že silnic. Uporniki so uporniki, ker in dokler so proti nečemu a s tem se na tisto pravzaprav opirajo, svoj »uporniški« obstoj dolgujejo tistemu, zoper kar so. Za izbruh upora pa je nujno še dvoje: popolna moralna jasnost situacije v glavah upornikov, torej prepričanje v popolni lastni prav, in prepričanje v brezizhodnost aktualnih razmer, zaradi česar je edini izhod in obenem moralna dolžnost nasprotovanje temu stanju. To sta gorivi, ki poganjata mašinerijo vsakega upora, oziroma dva izvira človeške motivacije za vsakršno dejavno nasprotovanje. Seveda so oblike, obseg, metode in cilji upiranja lahko popolnoma različni, v glavnem pa v slovenščini vsaj jaz tako slišim v besedi upor sozveni tudi popolno zavračanje, če ne celo uničenje tistega, proti čemur je usmerjen, nikakor pa ne, denimo, prenašanje, vzdrževanje, kaj šele polemično sodelovanje, ki že predpostavlja sprejetje nasprotnika.