Ko se je uredniški odbor Slovenskega časa skupaj z zunanjimi sodelavci nedavno oziral po temah, ki jih mora ujeti v svoje obnebje, se je jasno izkristaliziralo spoznanje, da nikakor ne more mimo obletnice, ki nas zaznamuje do današnjih dni. V teh pomladnih mesecih namreč mineva 70 let od najhujšega vala nasilja v začetku revolucije. Kot je zapisal eden izmed naših sodelavcev: »Vemo, da ti dogodki niso preteklost na tak način, kakor je preteklost razpad avstrijske monarhije ali prva svetovna vojna. Ti dogodki ostajajo del naše sedanjosti: brez velike praznote, ki so nam jo zapustili ti umori, bi ne bilo sedanje razčlovečenosti in vseh mogočih oblik propadanja. Kri na tlaku ljubljanskih ulic je pisala našo sedanjost,« kajti »revolucija traja v naš čas: najprej nam je ugrabila državo, in medtem ko smo se bojevali, da bi kot ljudstvo dobili državo vsaj v majhni meri nazaj, nam je duh revolucije skoraj do kraja ugrabil splošno kulturo, splošne pojme o dostojnem, resničnem, pravem …« Kaj se je torej dejansko dogajalo pred 70 leti? Odgovor prinaša prispevek zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar. Leta 1942 je bila v italijanski zasedbeni coni, t. i. Ljubljanski pokrajini, revolucija v polnem zamahu. Ker je bila po mnenju Edvarda Kardelja komunistična partija (KP) v začetku leta 1942 »na važnem političnem razpotju«, je bilo po navodilih, ki jih je izdal v imenu Centralnega komiteja KPJ, potrebno spremeniti taktiko, jo zaostriti in »politično in organizacijsko okrepiti« ter »močneje pokazati ... vodilno vlogo« KP in imeti »jasno pred očmi izdajalsko vlogo reakcionarne buržuazije« (Dok. ljudske revolucije, I, št. 109). In Boris Kidrič je pojasnil, da je OF »država v državi«. Kljub strašnemu nasilju okupatorjev naj bi jim uspelo zgraditi narodno strukturo oblasti. Vodenje slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja naj bi prešlo v roke novih ljudi, medtem ko so stari voditelji iz časa pred okupacijo pljunili na ljudstvo in se prodali okupatorju ali pa zbežali v tujino, kjer znova premišljujejo, kako bi »po izgonu fašističnih zatiralcev znova osleparili ljudstvo in narod ter vzpostavili svojo nekdanjo krivično oblast.« Po Kidričevem mnenju so Slovenci »stopili v prvo obdobje svoje narodne revolucije« ( Dokumenti I, št. 122).