O smrti bi se morali več pogovarjati.

Neradi govorimo o težkih stvareh. Tudi o smrti neradi govorimo, čeprav se ji prav nihče od nas ne more izogniti. Mnogim se zdi, da si je treba ob vsaki smrti, ob vsakem pogrebu nadeti masko žalosti. Morda bi bilo bolje in za vse nas laže, če bi se tudi o smrti in žalovanju več pogovarjali. Morda bi tako bolje dojeli smrt kot svet trenutek, ki ni samo tragičen, ampak po svoje tudi lep.

V začetku tega leta je en dan pred svojim oseminosemdesetim rojstnim dnevom umrl gospod, ki sem ga zelo cenila in s katerim sem se vedno rada pogovarjala. V zadnjih letih je bil zaradi bolezni pogosto že čisto na pragu smrti, pa se je vedno znova izvlekel. Potem pa enkrat ni šlo več in je umrl. Res je bil v zadnjih dneh v bolnišnici, vendar so ga svojci, žena, otroci in vnuki redno obiskovali in se tudi ob smrti dostojno od njega poslovili v bolnišnici. Naslednji dan so pokojnika prepeljali na pokopališče v kraju, kjer je živel. Zvečer so se zbral...