Ko smo v začetku sedemdesetih let obiskovali sorodnike v Suhi krajini, se nam je vedno pripetilo kaj zanimivega. Enkrat smo zbili kuro, ki je z dvorišča brezglavo pritekla naravnost na glavno cesto. Drugič smo se v visokem snegu komaj vrnili v dolino, tretjič je za vznemirjenje poskrbel prašič, ki je pobegnil okajenemu vaškemu mesarju in gostom iz mesta, ki so se ta dan prelevili v njegove pomočnike. Med vožnjo v Ljubljano pa je bila najbolj zanimiva kolona fičkov, ki so na strehah vozili vreče krompirja, jabolk in drugih darov podeželja. Takih prizorov danes ni več. Ostareli sorodniki so že zdavnaj pomrli in spomini so zbledeli, zato je bil že skrajni čas, da se odpravim po nove.

Tudi moj kolesarski izlet po Suhi krajini se je začel nadvse zanimivo. Ko sem se pod žužemberškim gradom sprehajal ob Krki in prežal na privlačne fotografske motive, sem skoraj stopil na kačo, ki se je sončila na betonskih stopnicah. K sreči sem zadnji t...