Ko sem ob pripravljanju prispevkov ob 60-letnici izhajanja Družine prebiral razmišljanja nekaterih dosedanjih časnikarjev in urednikov v naši hiši, me je posebej nagovoril odgovor dr. Draga Klemenčiča na moje vprašanje o tem, kdo je katoliški časnikar.

Ob koncu namreč pravi: »Včasih pozabljamo, da spada k bistvu katoliškega časnikarja, da ima rad Cerkev. Ne mislim nekritično rad. Vzemimo človeka, čigar mati pije. Vseeno jo ima rad. Ima svoje napake, vidi njene napake in ji skuša pomagati, jih popravljati, a jo ima rad. To mora izžarevati tudi katoliški časnikar. Tudi če vidi odstopanja, napake, slabosti, ljubezen mora ostati.«

Če hočemo Cerkev ljubiti, moramo imeti pravo predstavo o njej. Dandanes ta predstava pri ljudeh ni samoumevna. Za nami je dolga doba, ko je bila kateheza po župnijah zelo omejena in sodobni duh kriticizma se je močno prijel tudi kristjanov. Toda Cerkve ne moremo obravnavati le po logiki socioloških zakonitosti. Cerkev niso samo papež...