Kadar se njeni prsti na igralniku sprostijo, se zdi, kot da v čudovitem sozvočju ponorijo vse orgelske piščali. Kadar je v cerkvi bogoslužja konec, se prepusti razmišljujočemu duhu skladateljev Mozarta, Bacha, Wagnerja, Beethovna, Liszta, Smetane in vsem domala zastane dih, kot ukopani ostajajo v klopeh in se prepustijo njenim orgelskim mojstrovinam. Kakor da so se krilati angelci zapodili na zemljo pojoč Gloria in excelsis Deo, da bi doživeli, česa vsega je sposobna človekova ustvarjalnost. Pesem in glasba sta sestavni del sreče. Kdor ljubi oboje, ostaja večno mlad.

Ali so Melito Ano Maček, doma iz Strahinja na Gorenjskem, diplomantko na Akademiji za glasbo (sakralna glasba) za veličastne melodije, ki jih izvablja iz orgelskih piščali, navdahnili grebeni pogorja Triglava in Karavank, morebiti še bolj poezije rojaka Prešerna, romaneskni junaki Finžgarjevega Svobodnega sonca ali prešerni kmetje v delih Janeza Jalna ali premočrtne osebnosti Cerkve na Slovenskem škofje Gorenj...