Gospod, veliko tvojih učencev je bilo ribičev in tudi tebi je bilo ribiško življenje blizu. Pravzaprav smo tudi mi neke vrste ribiči. Vsako jutro vržemo mreže. Največkrat zato, da bi zaslužili za svoj vsakdanji kruh. Včasih tudi zato, ker čutimo neko notranjo potrebo, ker se s tem potrjujemo. Včasih iz čistega veselja. Včasih pa si z delom preganjamo dolgčas.

Najrazličnejše vrste rib ujamemo v svoje mreže: od vsakdanjega kruha in drugih gmotnih dobrin, ki jih potrebujemo ali pa morda tudi ne potrebujemo za svoje življenje, do veselja in zadovoljstva ob uspešno opravljenem delu. Tudi trenutki sreče so vmes. Včasih ujamemo kako spodbudno besedo, prijateljski stisk roke, prijazen pozdrav. Včasih potegnemo iz vode prisrčen smeh otroka ali hvaležen pogled sočloveka. Včasih je v mreži zanimivo branje, prijetna glasba, ptičje petje ali šopek rož. Kdo bi mogel našteti vse!

Včasih pa se v mreži znajdejo tudi morski psi ali strupene ribe z želi in trni, ki napadajo, grizejo...