Umetnost življenja je življenje sprejeti v vsej različnosti.

Spominjam se pogovora znank, starih od petinšestdeset do petinsedemdeset let. Govorile smo o svojih življenjskih izkušnjah, o spoprijemanju s starostjo, pa seveda še o marsičem. Vzdušje je bilo tako sproščeno, da smo si lahko povedale marsikaj, česar morda kje drugod ne bi.

Najdlje smo se zadržale ob izjavi ene od udeleženk pogovora, da jo vedno bolj teži to, da je v njenem življenju ostalo toliko nedoživetega. Verjetno je bilo prav, da je ta pogovor načela, če jo to tako teži. Ob razmišljanju drugih o tej temi je verjetno našla kaj uporabnega zase, kar ji lahko pomaga. Vsaj upajmo, da je bilo tako.

Verjetno nihče od nas ni mogel doživeti vsega in mora živeti tudi z vsem nedoživetim. Kot mlad človek si življenje večinoma predstavljaš precej drugače, kot potem dejansko teče. Nekateri načrti se uresničijo, drugi ne, nekateri čisto drugače od prvotnih pričakovanj. Težko bi rekli, ali bolj...