Mojca je bila vesele narave in dobra po srcu. V njenem srcu je gorela velika želja, da bi bilo na svetu dobro za vse, pravično in prijazno in da bi bili vsi ljudje srečni in veseli, kot je ona.
Miha ji je vedno rekel: »Nimaš pojma, svet ni pravičen in ni vesel!«

Miha je bil že velik in je veliko vedel, česar pa še ni vedel, je našel na internetu in se kar naprej razburjal: »Spet se je razlila nafta po morju, spet bodo pomrle ribe!«
Mojčin veliki brat je bil namreč že od malega zaljubljen v naravo, odkar pa ima računalnik, je kar naprej jezen in prepričan, da so ljudje navadni packi in da bodo vse uničili.
»A sploh veš, da ne izumirajo samo gozdovi in rastlinske vrste, ampak tudi živalske? In čez petdeset let bodo lepe Benetke lahko videli samo še na filmih, ker ljudje z avtomobili segrevajo zemljo in se led taja in se vode večajo in – kam pa si vrgla bananin olupek!? Ta ne sme na kompost, ampak v bio kanto!«