Sprašujem se, ali sva jih napačno vzgajala.

Sin se je odselil in potem tudi hči ni več zdržala doma, midva pa ostajava sama v praznem domu s kopico krivde, ker ju nisva prav vzgojila. Tamara

Če bi ju prav vzgojila, potem bi vsaj hči ostala doma, bi lahko nadaljevali ta vaš dopis. S takim razmišljanjem si delate veliko krivico. Kaj pa če je resnica popolnoma drugačna in se glasi, da so pri vas in ob vas tako zadovoljni, da si težko predstavljajo življenje brez vas. Glede na vašo skrb, ki jo je mogoče razbrati tudi iz vašega pisma, sledi, da se otroci le s težavo odločajo za samostojno pot. Kdo pa bi si rad zaprl vrata v tako topel dom, kot je vaš? V to ste prepričani tudi sami, zato vas boli, da se nobeden ni odločil, da bo ostal doma, kjer je prostora za oba. Tako sta z možem ostala sama v preveliki in prerazkošni hiši. Tam bi lahko vsi živeli, če bi se vsaj malo potrudili za medsebojno razumevanje. Potem bi to lahko bila zares hiša in dom prave sreče.
<...>