(Ob smrti Franca Špeliča)

Med 60. in 70. leti prejšnjega stoletja, v še globokem komunizmu, sem dobil po pošti pismo iz Slovenije, ki ni imelo kaj več besed kot le-te: »Sem Franc Špelič, človek, ki je po božji milosti prišel do vere. Ali vas smem obiskati?« Sam bi bil lahko zasumil potezo Udbe, pa je nisem. Odpisal sem mu, naj pride. Prišel je, kmečko čokat, zrelih let, obziren.

Ko je sedel v veliki sobi z razgledom na opensko pokopališče, sem sedel nasproti njemu in rekel: »Govorite!«

Če bi hotel nekajurno pripoved strniti v skrajno bistveno, bi mu dal na usta tole. »Sem Dolenjec iz vasice nad Trebnjem. Starejši brat, uslužbenec na železnici, zaveden Slovenec in kristjan, italijanske okupacije ni prenesel in je šel v gozd, mene, petnajstletnega, pa vzel s seboj. Med akcijami na konvoje na progi sva molila. Ob kapitulaciji Italije je bil komandant pri Ivančni Gorici, bil ranjen, in ko se je vračal iz partizanske bolnice, je bil likvidiran, ker je ostajal k...