Draga Kristina!

Življenje v veliki hiši zahteva veliko potrpljenja. In ko rečem »velika hiša« ne mislim, da je naša hiša velika, ampak da nas je v naši hiši veliko! Potrpljenja pa malo! Včasih se mi zdi, da živim na železniški postaji. Ali pa na pošti! Neprestano moraš paziti, da te kdo ne pohodi, in kamorkoli pogledaš – same vrste! Vrsta pred kopalnico! Vrsta pred hladilnikom! Miza je tako ali tako že premajhna (oziroma prekratka), da moramo jesti v izmenah! In zdaj še vrsta pred računalnikom! In kar je najhuje: zdi se mi, da sem vedno zadnji v vrsti!

Pripadam generaciji, ki je zrasla (in glej čudo božje: preživela!) še v dobi črno-belih televizorjev. Ob dveh TV programih. Z anteno na strehi. Brez otroških sedežev v avtomobilih. Še celo brez varnostnih pasov! Z avtomobili, ki so vozili ob parnih in neparnih dnevih. (No, to se nam ob visokih cenah nafte in krizi na Vzhodu zna še ponoviti!) S telefonom, ki ga nisi nosil naokoli, ampak je preko žice rasel iz sten...