Odpeli smo vstajenjsko alelujo in s tem je velika noč mimo. Marca smo na referendumu ustavili divjo razuzdanost, danes to še komaj kdo omeni. Pred dobrim tednom je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo zgodovinsko sodbo, s katero ohranja vrednost človeškega življenja, tudi tistega, izgubljenega na množičnih moriščih, a v Sloveniji niti besedice o tem. Seveda, pri nas je pomembnejša stavka. O njej govorimo že vsaj dva tedna. Bistvo slovenskega vsakdanjika je stavkanje (beri: stokanje, da hočemo več, nihče pa ne ve, kaj to pomeni in kako se to doseže), gledanje televizije in čakanje, kaj bodo izborili sindikati. Prav. Vsak ima pravico, da si življenje oblikuje po svoje.

V resnici pa bi kristjani v teh dneh morali naokrog hoditi kot pavi! Razlogov za veselje je namreč veliko! Pred pol leta odločitev ustavnega sodišča o Titovi cesti, potem odločba o dopustnosti družinskega referenduma, februarja dobimo vlado, ki nam je neprimerno bližja kot prejšnja, marca preprečimo vel...