Pogled v zgodovinsko ozadje Ukrepe velja postaviti pred zgodovinsko ozadje, tako nedavno kot v obdobju pred osamosvojitvijo. Nekoč sem napisal članek, v katerem sem se spraševal, “zakaj levica vedno vse napačno razume”. Temeljni razlog je v tem, da verjame v velik državni sektor, vse raziskave pa kažejo, da velik državni sektor pomeni večjo neučinkovitost in manjšo svobodo. Eden izmed glavnih razlogov pa je ta, da če je državni sektor prevelik, vsa sredstva priteguje na področje porabe premoženja, medtem ko področje pridobivanja premoženja dobesedno strada. To je bilo najbolj očitno v jugoslovanskem komunističnem sistemu in v katerem koli drugem komunističnem ali socialističnem sistemu. Sistem je bil vedno znova neuspešen, podpiral pa ga je denar z Zahoda, ki je želel Titu preprečiti vrnitev med stare prijatelje na Vzhodu, ter milijarde dolarjev mednarodnih kreditov v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanimivo se je spomniti besed tedanjega predsednika jugoslovanske komisije za stabilizacijo – po njem je tudi dobila ime – Sergeja Kraigherja, ki je dejal: “Vsaka reforma, ki jo priporočamo, potrebuje trg. Toda delovanje trga bi zgolj uničilo moč vladnega telesa. In to je rubikon, ki ga ljudje v vladi ne želijo prečkati.” Zvezni minister je leta 1984 skupščini dejansko pojasnil: “Ena stvar je povsem jasna: če se ne bomo rešili prekomernega zadolževanja, bomo izgubili gospodarsko samostojnost, morda celo kakršno koli samostojnost.” Ko slišim ljudi govoriti o dobrih starih časih, sem osupel, da so povsem pozabili, kako se je Jugoslavija opotekala od enega bankrota do drugega. Resnica jim je bila seveda prikrita, kot se to dogaja v enostrankarskih diktaturah.