V teh časih, ko zaradi ekonomske krize otopeva razsodnost že tako dezorientiranih ljudi, ki se že skoraj brez zadržkov vdajajo starim zlim sanjam in nevarno popreproščenim predstavam o boljšem svetu na ruševinah sedanjega, katoliška Cerkev na Slovenskem bolj ali manj modro molči. Pri tem si je malo kar sama zavezala usta z veličastnimi polomijadami svojih ekonomskih projektov, ki so že v zasnovi kazali na precej sumljivo evangelizacijsko strategijo. Ta molk ene veseli, druge žalosti. A razlogi za žalost so gotovo različni: eni so žalostni zato, ker je oslabel glas, ki je po njihovem globokem prepričanju na svetu (tudi) zato, da bi opozarjal na pravičnost; drugi pa najbrž zato, ker je Cerkev s svojo zadržanostjo vendarle ravnala vsaj malo prisebno in je vsaj po nekaterih svojih predstavnikih, tudi na straneh Slovenskega časa, kritični pogled zasukala vase. »Kakšna škoda!« si mislijo takšni. Če bi glasno moralizirala, bi lepo sama položila glavo na tnalo našega predsodobnega na...