Varčevalni ukrepi, ki jih vlada predlaga z zakonom o uravnoteženju javnih financ, zbujajo nemalo nelagodja. Kot grenka pilula so, ki jo je treba pogoltniti, zavedajoč se, da bo terapija dolgotrajna in boleča. Vsakomur je jasno, da bo potrebno odrekanje, in tisti, ki že sedaj težko živijo, se seveda bojijo, kaj jih čaka. Oni drugi, ki jim doslej ni bilo treba stiskati pasu, pa težko razumejo, da bi se kaj takega sploh moglo zgoditi tudi njim. Mediji in sindikati še prilivajo olje na ogenj. Prvi nam kažejo zdaj medicinsko sestro, zdaj policista in potem spet koga tretjega, ki zatrjuje, da že zdaj ni lahko, potem pa sploh ne ve, kako bo šlo. Sindikalisti brez pomisleka ponavljajo znano mantro o bremenih na plečih delavcev in delavk. Ko se oglasi še kak opozicijski politik – po možnosti tak, ki ima velike zasluge za polomijo in nebrzdano zadolževanje v preteklih letih – in modruje o tem, da tako drastični ukrepi sploh niso potrebni, je slika popolna in v srca ljudi se naseli dvom, ali nas na koncu sploh čaka ozdravitev. To pa naredi zdravljenje še težje in bolj boleče.