Na veliki ponedeljek s prijatelji že precej let zahajamo »v Emavs«. Bili smo že na Primorskem, na Dolenjskem, na Kozjanskem …, letos pa smo se napotili v zamejstvo: iz Ljubljane mimo Jesenic skozi karavanški predor in pri Beljaku na levo navzgor po Ziljski dolini: Čajna, Bistrica, Zahomec, Šteben, Goriče, Blače … in nad njimi gorski vrhovi Dobrač, Ojstrnik, Poludnik … Od poprej smo vedeli za ziljsko štehvanje, ziljsko svatbo, ziljsko nošo, ziljsko narečje slovenščine, za Matijo Majarja Ziljskega, pisca političnega programa o zedinjeni Sloveniji (1848), pa tudi za asimilacijski pritisk na slovensko manjšino in za vindišarsko teorijo. Kakšne so tam današnje jezikovne razmere?
Slovenski oziroma dvojezični krajevni napis smo videli le pred Zahomcem, s slovenščino v javnosti pa smo se srečali še na zapuščeni Majarjevi rojstni hiši v Goričah, na gostilni (in hkrati živahnem kulturnem žarišču) »Stara pošta« v Bistrici ter na kakšni četrtini nagrobnikov bistriškega pokopališča. Tam nas...