V prvih dveh mesecih po nastopu vlade je bila največja slovenska afera svetovnega formata kar ponarejeno spričevalo srednje gostinske šole poslanca Ivana Simčiča. O tem je, kot da gre za vojni zločin, rohnel celoten medijsko-politični arzenal slovenske kapitalistične levice. Na ponarejevalca, ki javnosti do tedaj sploh ni bil znan, se je kot na grešnega kozla celotne nacije usul plaz, z gostinskim spričevalom se je ukvarjal celo predsednik republike Türk, pa rektor univerze Pejovnik, menda tudi Kučan. Kamenje in skale so kar letele na »največjega« grešnika slovenskega naroda. Ponarejanje je zavrženo dejanje, vredno obsodbe in, posebej ker gre za poslanca, tudi hitre pravične sankcije, a ljudje božji – to ni tema, ki bi dneve in tedne zaslužila prve strani časnikov in prve minute televizijskih poročil. To vendar sodi v črno kroniko; se pravi med podobne prevarante in kurje tatove. Razloga za tolikšno težo dejanju iz črne kronike sta dva: prvi, da gre za poslanca vladajoče koalicije, kar odpira možnost, da se destabilizira Desus ter s tem zareže v vlado; drugi razlog za tolikšno publiciteto »zločina« iz črne kronike pa je potreba, da se čim prej zamegli, pozabi in pokoplje spomin na smešno tragično oblast, ki nam je v letih 2008–2011 ponujala zmešnjavo smeha in solz, norega zadolževanja, korupcije, klientelizma in prav neverjetne nesposobnosti. Da se pozabi na oblast, ki sta ji kot rojenici botrovala predsednik Türk in župan Janković in ki ni ponarejala srednješolskih spričeval, ampak »samo« ugonobila državo in opeharila sedanji rod mladih za prihodnost, starejših pa za mirno starost. Namesto da bi utrjevala pravno državo in povrnila vero v pravičnost, je pravno državo demontirala zaradi para psov … Seveda so botri in marionete Pahorjeve vlade brez kančka sramu najbolj učeni kritiki nove vlade. Oviranje nove vlade je sedaj glavna delovna obveznost tistih, ki so slovenski voz zapeljali v blato in iz njega pokradli, kar se je dalo.