Dobri sosedski odnosi ne pridejo sami od sebe

Večkrat se spomnim na to misel, ki mi jo je v pismu z božičnimi voščili poslala gospa nekje z Dolenjskega. Stara je več kot osemdeset let in ima številne težave, ki jih starost prinaša s seboj. Lani pa je še padla in je bila več kot pol leta skoraj nepokretna. Živi sama in tako si lahko predstavljamo, kaj je zanjo to pomenilo. Otroci in vnuki živijo drugod, mnogi od njenih prijateljev in znancev so tudi sami že nebogljeni ali pokojni. Pa so se našli sosedje, ki so ji ves čas lepo pomagali.

Gospa, ki mi je to pisala, je zelo optimističen človek, ki nikoli ne stoka, ki zna vedno videti druge, ki jim je še teže. Hvaležna je za vse, kar ima in kar zmore. Predstavljam si, da je veliko laže pomagati takemu človeku kot pa nekomu, ki ne zna biti hvaležen in se vedno samo pritožuje.

Takoj ko sem zagledala to misel (iz naslova), se z njo nisem povsem strinjala. Imeti prijatelje je nekaj najbolj dragocenega in življenje b...