Včasih so trenutki, ko čutiš, da se dogajajo stvari, ki segajo dlje od dnevnega dogajanja; trenutki, v katerih se skriva daljni odmev tistega, kar je bilo, za katere pa veš, da bodo pomembni še v prihodnosti. Navadno so to bolj osebni trenutki, če pa jih doživiš skupno z mnogimi drugimi, ima to še posebno težo. Takšen trenutek je bil na belo nedeljo v Domu glasbe v Celovcu, tako ob pol šestih zvečer. Koroški Slovenci so se spominjali 70. obletnice nasilnega pregona iz Koroške in izseljeništva v tretjem rajhu. Do zadnega kotička je bila napoljenja ta najbolj reprezentativna dvorana v Celovcu, tako kot je do zadnjega bila napoljena celovška stolnica, kjer smo skupaj peli in molili. Zdaj ob koncu odrskega prikaza zazveni Lipa zelenela je, predsednik Zveze slovenskih izseljencev Jože Partl kot prvi vstane in drug za drugim iz občinstva vstaja in pade v otožno pesem hrepenenja, ki v tem trenutku nima več nič pogrebnega, temveč je en sam spoštljiv poklon žrtvam, ena sama velikonočna aleluja. Jasno je: ta dan celi rane, ki so bolela desetletja, ta dan nosi v sebi kal novega sočutja, ta dan je izhodišče novega ponosa in samozavesti. Nekaj dejstev kaže, da ta občutek ni le pobožna želja, temveč trdna podlaga za sveteljšo prihodnost Slovencev na Koroškem.