Ali je pluralnost šolstva res tako nepotreben »luksuz«, da se mu smemo ali celo moramo v krizi najprej odreči?

Nastopi prvega šolniškega sindikalista, ki je zaradi upora proti vladnim varčevalnim načrtom in napovedani splošni stavki javnega sektorja medijskega zvezda stalnica, so dolgočasno predvidljivi v več točkah, vsekakor tudi v tisti, ko kot aduta iz rokava za rešitev težav javnega šolstva potegne – zasebno šolstvo.

Tako (se) glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanost in kulture Slovenije Branimir Štrukelj te dni pogosto sprašuje, zakaj je vendar treba oblastnikom v varčevalni vnemi sploh posegati v javno šolstvo – zakaj raje »najprej ne znižajo sredstev, ki jih dobivajo iz proračuna zasebne šole, na primer, na polovico«. Štrukljev recept je zelo jasen: Pokopljimo zasebno šolstvo, žalujoči ostali v javnem pa ga bomo z denarjem, ki nam ga pokojnik ne bo več »odžiral«, veselo in brez sprememb žingali naprej!

Ali pretiravamo? Sploh ne. Uresn...