Kakor takrat tudi danes krščanski obred ni samo spominjanje preteklih dogodkov, niti posebno notranje in mistično doživetje, marveč v bistvu srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v božji razsežnosti onkraj časa in prostora, a kljub temu postane resnično navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih živimo to, kar so izkusili učenci, to je dejstvo, da so videli Jezusa in ga hkrati ne prepoznali; se dotaknili njegovega resničnega telesa, čeprav je prosto zemeljske vezi. Zelo pomembno je, kar nam poroča evangelij: da je Jezus v dveh prikazanjih učencem, zbranim v dvorani zadnje večerje, večkrat ponovil pozdrav »mir vam bodi« (Jn 20,19.21.26). Običajen pozdrav, s katerim se zaželi shalom, mir, postane tako nova stvar: dar tistega miru, ki ga samo Jezus more dati, ker je sad njegove korenite zmage nad zlim. »Mir«, ki ga Jezus daje prijateljem, je sad božje ljubezni, ki ga je vodila v smrt na križu, prelitje vse njegove krvi kot krot...