Pred vrati cerkvenega prostora, po obsegu skoraj bolj cerkvice kot kapele, kakor jo imenujejo, sem čakal na večerno mašo. Pa poglejmo, sem si rekel, ali bo kdo sploh prišel k maši sredi tedna, na delovni dan, in to ne kjerkoli, ampak v kraju, ki bi bil moral zaradi svoje revolucionarne tradicije krščansko vero izbrisati že zdavnaj.

V tem, da so v cerkvici ženske glasno molile rožni venec, nisem videl večjega dokaza vernosti, saj je ženskemu elementu, sicer stebru Cerkve, manj do politike kakor moškemu. Zato je tudi revolucijo laže prespal. Zdelo pa se mi je zanimivo, da so začeli kapljati k maši moški. Najprej posamezno, potem v vrsti. Malo belih las. V glavnem ne tako stari, da bi imeli kaj prespati, a vendar ne premladi, da jih revolucija ne bi bila utegnila poučiti, da prihajajo v kapelo pit opij za ljudstvo.
Vtis se mi je potrdil po koncu maše, ko sem prav tako pred vrati opazoval odhajajoče. Žena mi je šepnila: »Saj jih je skoraj več kot žensk.«

Ob tem p...