»Mir vam bodi! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni …« (Jn 20,21.23)

Jezusova rahločutnost in njegovo usmiljenje se po vstajenju nadaljuje. Ve, da so njegovi učenci v stiski in vznemirjeni vse od velikega četrtka dalje. Vznemirjajo jih dogodki zadnjih dni: zadnja večerja, trpljenje na vrtu Oljske gore, ugrabitev, zasliševanje, bičanje, križev pot, križanje, smrt na križu, govorice o praznem grobu. Zbegani so, ne razumejo vsega tega, strah jih je, kaj se bo sedaj zgodilo z njimi … Jezus jih želi v svoji ljubezni osvoboditi strahu in utesnjenosti, ki se kaže tudi v zaprtosti v prostoru, zato jih poišče in nagovori s pozdravom miru.

O veličini Jezusovega usmiljenja govori tudi to, da je bil zaradi odsotnosti enega učenca pripravljen priti še enkrat. Vsakdo mu je pomemben, nikogar ne želi izgubiti. V to, da ga ne bi izgubil, vloži veliko, pusti mu tudi to, da se ga dotakne … Ne kaže prizadetosti, ker ga Tomaž ni pričakoval, ampak ga čaka on, prav zanj spet pride...