2. velikonočna nedelja

Velika noč spremeni najino zaznavanje časa. Z Jezusovim vstajenjem se tvoja in moja zgodovina raztegneta v zgodovino živega Boga. Ko rečeva: »To je Gospodov dan«, ne pomeni le, da je dan vstajenja lahko ustvaril le Bog. Pomeni tudi in predvsem, da dan vstajenja presega in zajema vse naše zemeljske dni. Vsi naši dnevi izhajajo in se razcvetijo v edini večni dan, ki ne bo nikdar minil. Podobno velja, ko rečeva: »Večno je njegovo usmiljenje.« To ne pomeni le, da bo Bog večno zvest svojemu usmiljenju ali da bo njegovo usmiljenje večno trajalo. Pomeni predvsem, da je njegovo usmiljenje izvir in začetek našega sveta, v sebi skriva njegov smisel in skrivnost.

V evharistični molitvi prosimo, naj nad skupnost kristjanov pride Sv. Duh, da jih usposobi, da bodo živeli kot eno srce in en duh, kot bratje med seboj. Življenje vstalega Kristusa sva sprejela, če ga nič več ne iščeva drugod kot v Cerkvi. Če ga iščeva drugod, to povzroči ločitev od bratov...