Kristjani se pokrižamo, ko vstopimo v cerkev, pri obrokih, pred preizkušnjo, ko molimo ... Pogosto križ naredim, ker je sestavni del molitve, niti ne razmišljam o njem.

Ko začnemo sestanek, naredimo križ, zmolimo, spet naredimo križ in nadaljujemo sestanke. Tako smo začeli tudi neko srečanje s prostovoljci – naredimo križ, zmolimo in potem duhovnik začne pogovor. Zmedlo nas je, ker nismo še enkrat naredili križa. Duhovnik nas vpraša: »Ali ni naše srečanje v božjem imenu?« Seveda smo se strinjali. »Zakaj bi naredili križ še enkrat, če ne končujemo? Naredili ga bomo na koncu, saj je vse vmes Bogu v slavo.«

Kaj počnemo z znamenjem križa in koliko je samo navada? Nagovorila me je pesem, ki jo v Braziliji pojejo na začetku maše, ko se pokrižajo. »V imenu Očeta, v imenu Sina, v imenu Svetega Duha smo tukaj. Da slavimo, se zahvalimo, blagoslovimo, te ljubimo, smo tukaj, Gospod, tebi na voljo. Da ti zaploskamo, smo tukaj, troedini Bog ljubezni.«

Najprej se mi je z...