Zakaj se bojimo sprejeti pomoč in se sprijazniti z razmerami.

Znanka, stara petdeset let, živi s svojo družino in s starši skupaj v hiši. Vedno so se dobro razumeli in si pomagali. Zanjo je bilo dragoceno, ko so popazili na otroke, ko je mama skuhala kosilo in skrbela za velik vrt. Starši pa so bili tudi zelo zadovoljni. Bila sta sicer v pokoju, živela pa sta z občutkom, da sta potrebna in koristna in tudi druženje z vnuki jima je bilo v veliko veselje.

Leta pa tečejo in nikomur ne prizanašajo. Starša postajata vedno starejša in vedno bolj nebogljena. Zdaj so se vloge zamenjale. Zdaj onadva potrebujeta pomoč pri raznih drobnih in večjih opravilih. Tudi gibanje postaja vedno večji problem.

Hčerka se je pozanimala v trgovini in pri raznih ljudeh, s čim bi se jima dalo olajšati vsakdanje življenje, tako da bi lahko živela čim bolj zadovoljno. Na primer s hojco, z rolatorjem, morda tudi s sobnim straniščem in še s čim drugim.

Oče in mama pa vs...