Velika noč brez vere v vstajenje ne more biti drugega kakor le slasten prigrizek

»Piruhi, pomaranče, potica in gnjat in eden je pisal gnad. In nihče ni pisal, da je Jezus na križu za nas umrl …« toži dobri pozabljeni Ivan Pregelj. Obhajala ga je mila žalost nad dijaki, kar nam da vedeti, da prevlada kulinarike nad duhovnostjo ni kaka značilnost našega časa. Kakor koli, jedila so bila blagoslovljena in ljudje s(m)o prihajali od vsepovsod k cerkvam in kapelam z lepo prekritimi košarami. Še vedno prizor za Gasparijeve razglednice!
Zdaj pravimo, da se je treba veseliti tudi ohranjanja tradicije, pa čeprav ne seže kaj dosti dalj od želodca. Žegen velikonočnih jedil ni področje družbenopolitičnih opravil, je povsem zasebna zadeva, povezana s cerkvenimi običaji. Če izvzamemo sam obred, dogodek omogoča poljubno nadaljevanje. Prevzel je že vlogo dobre malice ali pa večerje. Sedemo skupaj in jemo. Malo pripijemo in se takole prijetno družimo. Tako smo res družina. Od žegna je...