V nekem modernem romanu, ki ga še ni v slovenščini, se Gospod Jezus prikazuje nekaterim ljudem. Med njimi je tudi vdova, zelo verna, a tudi radovedna ženska, ki zastavlja razna vprašanja.

Božji obiskovalec je z njo zelo potrpežljiv. Pusti si postreči s kavo in tudi odgovarja na vprašanja. Na primer: »To že razumem, Gospod, da si se hotel roditi v hlevu. Tako si pokazal, kako nič ne daš na visoko rojstvo in velikaštvo tega sveta. Prav tako razumem, da si bil brezdomec in ubog, da bi bila to lekcija posebno za naš potrošniški svet. Razumem celo tvoje strašno trpljenje, šlo je namreč za odrešenje vsega človeštva, za odkup vsega zla na zemlji. A nečesa ne razumem: skromnosti tvojega vstajenja. Ko si tisto nedeljsko jutro vstal, bi moralo vstati iz groba sonce, ki bi ga videl ves svet. Kamen na grobu ne bi moral biti ne samo odvaljen, ampak bi moral odfrčati kam daleč, na tempelj v Jeruzalemu ali še raje na glavo Kajfežu. Pa ni bilo nič takega. Nihče te ni videl vstati. Vstali...